Glej,
Si to, kar ješ

Galerija

O predstavi

Predstava je omnibus uporov. Od najbolj banalnih do velikih in kritičnih v kontekstu časa nekdanje države Jugoslavije. Polna je tako upornikov, kot tistih, ki se ne upirajo. In tudi tistih, ki se upirajo toliko, da upor nima več smisla. Ali enostavnejše, kaže, da resnično si to, kar ješ - dobesedno in metaforično.

Kolofon

Avtorji_ice in nastopajoči_e:Ajda Gramc, Anika Katušić Kocbek, Iza Lesjak, Zigi Omerzel, Laura Prajs, Eva Remi Reponj, Tia Rozman, Elis Seyto, Maruša Freya Voglar
Mentorstvo: Anja Pirnat, Tatjana Peršuh, Isa Gardien
Svetovanje za gib: Nina Pertot Weis
Fotografija: Marijo Zupanov
Video: Boštjan Božič
Izvršna produkcija: Tina Malenšek
Produkcija: Gledališče Glej

Galerija

»V začetku pomladi leta 2023 se je v gledališču Glej sestala skupina mladih nadebudnih gledališčnikov. V veliki večini smo si bili neznanci, prinesli so nas razni vetrovi in imeli smo različne predstave in pričakovanja. Vse pa nas je družila ljubezen do gledališča in želja povedati zgodbo, ki bi nekaj pomenila - zgodbo, kot se je izkazalo, o uporu.
Srečevali smo se enkrat tedensko v dveh skupinah, saj smo bili v začetku kar številčna druščina. Z mentoricama Anjo Pirnat in Iso Gardien smo se lotevali tako pripovedovalskih kot igralskih izzivov. V tem času še nismo začeli dela na konkretni predstavi temreč se lotili bolj raziskovanja lastne izraznosti ter gledališkega jezika. Nekateri smo imeli z gledališčem že več izkušenj, nekateri manj. Zagotovo smo vsi skozi vaje improvizacije, postavitvjo kratkih prizorov in
gledaliških domačih nalog, ki smo jih redno dobivali, spoznali plati medija, na katere poprej še nismo bili pomislili. Vzpodbujanju mentoric, da naj se čim manj zanašamo zgolj na jezik in se osredotočimo na pripovedovanje s sredstvi, ki so v mediju gledališča unikatna, gre nedvomno zahvala za končno, nekonvencionalno in razgibano formo predstave.
Poleg gledaliških vaj pa smo se projekta lotili tudi teoretsko. Leto 91' smo raziskovali v muzejih in lastnih domovih. Kaj hitro se je razkrilo izjemno bogatstvo tematike konca Jugoslavije. Že sami, čeprav dogodkov nismo doživeli, smo imeli mnogo različnih pogledov nanje, temu pa so se pridružile še zgodbe staršev in starih staršev. Spoznali smo, da so na naša življenja vplivali veliko bolj, kot bi si bili mislili, in da je tudi po tridesetih letih tematika izjemno aktualna ter ponuja priližnost kritičnega pogleda na družbo, upor, Slovenijo in konec koncev v nas same.
Potem je prišlo poletje in dolg premor. Ko smo se jeseni zopet srečali v mali dvorani na Križevniški, nas je bilo bistveno manj. Nekateri smo bili prej v različih skupinah in sploh nismo pričakovali, kako povezani bomo ob koncu projekta. Delavnice so se nadaljevale in predstava je začela zadobivati obliko. Kakor smo prej raziskovali tematiko in gledališče bolj splošno, smo se zdaj morali zazreti vase in se vprašati: "Kaj je moj upor?" Začeli smo z raznolikimi kratkimi besedili, ki so nam jih mentorice Anja Pirnat, Tatjana Peršuh in Nina Pertot Weis pomagale izpiliti v prizore. Pot ni bila povsem gladka. Velikokrat se je zgodilo, da je kakšen prizor zajadral v napačno smer ali pa se je zdelo, da se stvar nikamor ne premakne. Vendar pa smo k vsem oviram pristopili s spodbudno, a iskreno kritiko, ki nam jih je pomagala preseči. Skoraj toliko kot igrali smo se pogovarjali. Po vsakem prizoru smo se spustili v tako praktično kot bolj filozofsko globoko analizo, ki nas je naučila neprecenljive sposobnosti opazovanja in izražanja lastnega mnenja. Prisiljeni smo bili
k iskrenosti, tako kritik kot lastnih zgodb - drugo skorajda težje kot prvo. Predstava, ki bi se gledalcev dotaknila, se ne sme skrivati za floskulami. Kot se je čez proces gradilo zaupanje se je gradila tudi samozavest in na koncu smo vsi prišli do zgodbe, ki nam je zares nekaj pomenila.
Proces smo vsi zaključili z večjim poznavanjem gledaliča kot prvič, ko smo stopili skozi vrata Gleja. Morda še pomembnejše kot to pa je povečano zaupanje vase in lastne zgodbe. Zabavno se je spominjati septembra, ko smo bili drug drugemu še neznanci in videti, kako daleč smo od takrat prišli. Proces seveda še ni končan - čaka nas še obilica ponovitev, po Sloveniji in drugod. Upam (in po odzivih občinstva sodeč to upanje ni jalovo), da nam je uspelo ustvariti delo, ki se pričjočih dotakne in jim da vsaj del tega, kar je nam.«

- O raziskovalnem procesu in snovanju predstave piše soustvarjalka in nastopajoča, Zigi Omerzel.

O projektu

Resistance! Youth festival of Modern European History: mednarodni projekt, ki povezuje mlade iz šestih držav: Češke, Italije, Francije, Nizozemske, Portugalske in Slovenije. V večini držav članic Evropske Unije je poučevanje zgodovine v sistemu formalnega izobraževanja pretežno osredotočeno na nacionalne, če ne celo patriotske zgodovinske pripovedi. Posledica tega pristopa je, da mladi nimajo dovolj znanja o širši, nadnacionalni in skupni evropski zgodovini.

Resistance želi spodbuditi skupno kulturo spominjanja, medsebojnega razumevanja in medkulturnega dialoga med mladimi iz šestih držav EU z obeleževanjem pomembnih zgodovinskih prelomnic in političnih sprememb v 20. Stoletju. Tema, na katero se osredotočajo mladi iz Slovenije je razpad Jugoslavije.

Več o projektu.

Podpora

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije, programa CERV - Državljani, enakost, pravice in vrednote.

Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.