O programu

Glej, rezident je program, ki ga je Gledališče Glej prvič uvedlo z letom 2013. Gre za triletni produkcijski model, ki avtorjem omogoča večletno razvijanje projekta ali večih povezanih projektov s produkcijsko podporo in znanjem strokovnega vodstva Gledališča Glej. program se je začel kot enoletni program, kasneje pa smo ga podaljšali v triletno shemo. Program Glej, rezident kot oblika produkcije je odgovor Gledališča Glej na približevanje gledališč kapitalističnemu proizvodnemu modelu zmanjševanja stroškov, ki poudarja le učinkovitost končnega izdelka s kratkim procesom vaj. Glej s programom Rezident izbranemu avtorju/avtorici ali skupini omogoča možnost strateškega razvijanja projekta, preizpraševanje metod in kontinuiran ustvarjalni proces.

Glej, rezident je 3-letni program celostnega pristopa k razvoju ustvarjalke, ustvarjalca ali ustvarjalnega kolektiva in njihovih projektov. Program poleg nastanka novih del umetnike spodbuja k poglobljeni raziskavi in razvoju odprtih procesov in novih metodologij. Znotraj procesa so zaželjene terenske raziskave, študijski obiski ali udeležba seminarjev in delavnic, povezanih s temo projekta, tako doma kot v tujini. Predvideva tudi razvoj veščin komunikacije z javnostmi, kontekstualizacije in plasiranja umetniških del ter produkcijskega in finančnega načrtovanja projektov. 

Rezidenčni program tako v Gledališče Glej vrača prevetren produkcijski model, s katerim se Glej vrača v jedro eksperimentalnih praks, iz katerih je pred več kot štiridesetimi leti tudi vzniknil.

Glej, rezidenti:

2019-2021: Leja Jurišić (trenutna rezidentka)

2018: Hana Vodeb in Tin Grabnar
2017: sz3
2016: Eva Nina Lampič in Urška Brodar
2015: Nina Rajić Kranjac
2014: Jaša Koceli
2013: G-FART

2019-2021: Leja Jurišić

Ni mogoče čakati zaman Miklavža Komelja in Leje Jurišić je soavtorski projekt dveh umetnikov, ki prvič sodelujeta. Odločila sta se, da bosta delila ustvarjalni proces, znotraj formiranja končnega umetniškega dela pa ne želita sprejemati kompromisov, zato sta ustvarila vsak svoje avtonomno delo z naslovom Ni mogoče čakati zaman.  

Ni mogoče čakati zaman je del programa Glej, rezident. Rezidentka med leti 2019 in 2021 je Leja Jurišić, ki je k sodelovanju povabila Miklavža Komelja in Petro Veber.

Premiera predstave Ni mogoče čakati zaman / praktični misterij v avtorstvu Leje Jurišić in Miklavža Komelja, ki nastaja v sodelovanju Gledališča Glej in Pekinpaha, je potekala v petek, 4. decembra, ob 20h, ob upoštevanju prepovedi javnih kulturnih dogodkov in skladno z vsemi ukrepi za preprečevanje epidemije koronavirusa. Ker je bila udeležba za ljudi prenevarna, so jih na premieri nadomestili kamni. Za svoj kamen so obiskovalci lahko kupili tudi vstopnice, ki pa vstop omogočajo le kamnom, ne pa tudi ljudem.   

Istega dne sta pri založbi Pekinpah izšli tudi knjigi slik in statični misterij Miklavža Komelja z naslovom Ni mogoče čakati zaman. Več informacij o knjigah na tej povezavi.  

2018: Hana Vodeb in Tin Grabnar 

Avtorja projekta Starci, Tin Grabnar in Hana Vodeb, sta se odločila svoje rezidenčno leto v Gledališču Glej posvetiti zgodbam vsakdanjih ljudi v prepričanju, da se pod površjem vsakdana skriva tisoče dramatičnih, iskrenih in relevantnih spominov, pripetljajev in izpovedi.

Z avtorsko ekipo se bosta posvetila preslišani generaciji, ki je danes vse bolj odrinjena na rob. Skozi vse leto bodo spoznavali starostnike iz resničnega življenjskega okolja. Prisluhnili bodo njihovim zgodbam in se metaforično sprehajali skozi široke arhive njihovih že skoraj pozabljenih spominov. Med starostniki je skrito bogato izročilo, ki mu danes nihče nima več časa prisluhniti. V času vsesplošnega poveličevanja mladosti si bomo na odrskih deskah vzeli čas in prisluhnili najstarejšim.

Vsak izmed nas se nahaja v procesu staranja. Iz trenutka v trenutek smo vse bližje zgubani koži, sivim lasem, ukrivljeni drži in tresočim se rokam. Mogoče nas ravno zato misel na starost straši. Straši nas misel, da bomo nekoč spremljali počasno usihanje svojega telesa. Avtorska ekipa bo s sodelujočimi starostniki spregovorila o procesu staranja in njihovem intimnem doživljanju tretjega življenjskega obdobja. Je res, da v naši družbi vlada odklonilen odnos do starosti? Smo okuženi s starizmom? Mogoče pa nas straši misel na trenutek, ko se bomo pred koncem svojega življenja ozrli nazaj in se vprašali: Kako smo živeli? Kaj bomo odnesli s seboj v grob? Ali še bolje… Kaj bomo pustili za seboj?

Sodelujoče bodo povabili, da izberejo enega izmed svojih spominov in ga nato skupaj poustvarili posebej za filmsko platno. Starostniki bodo tako dobili priložnost, da postanejo režiserji, scenaristi, snemalci in nastopajoči pri poustvarjanju lastnega spomina. Potovali bodo na lokacije, kjer so se njihovi spomini resnično zgodili. Iskali ljudi, ki jih že zdavnaj ni več. Ustvarili bodo prostore, ki so danes v ruševinah in tam odigrali že davno minule zgodbe. Na ta način bodo lahko vsaj za majhen trenutek ujeli kratkotrajnost spomina. S postopki dokumentarnega gledališča bodo na oder pripeljali krhkost osebnih zgodb, razprli varljivost možganskih celic in se soočili z minljivostjo življenja.

Nastale kratke filmske epizode bodo postale osrednji del predstave z naslovom Starci. Sodelujoči starostniki, ki bodo delili in v končni fazi tudi posneli svoje spomine, bodo imeli priložnost predstaviti in v živo opisati ozadje svojih življenjskih zgodb. Tako se bosta filmski in gledališki format spojila v kompleksno celoto, ter se medsebojno prepletala in dopolnjevala. Filmsko mišljenje bo prehajalo v gledališko in obratno. Vsekakor pa bo gledališki projekt na odru zaživel v nekonvencionalnem formatu, saj se sodelujoči ne bodo ukvarjali s klasičnimi postopki gledališke igre, temveč bodo na odru prisotni v vsej svoji resnično življenjski kvaliteti. Pri tem se vse zadrege, okornosti in napake, ki bi v klasičnem gledališču delovale kot pomanjkljivosti, spremenijo v čar neposredne, skorajda dokumentarno-realne prisotnosti nastopajočih.

V duhu dokumentarnega gledališča, ki realnost spaja z odrsko fikcijo, je avtorska ekipa rezidenčnega projekta v preteklem letu opravila obširno raziskavo na področju domov za ostarele. Skozi vse leto so v različnih slovenskih regijah organizirali pripovedovalske delavnice za starostnike. Skupaj s sodelujočimi so razmišljali o procesu staranja, stigmatizaciji, pomembnosti medsebojnega dialoga in že zdavnaj pozabljenih ustnih izročilih. Razpirali so lastne spomine in razglabljali o varljivosti naših misli. Rezultati so skupaj z dokumentarnimi fotografijami, ki so jih posneli kar sodelujoči sami, shranjeni na spletni strani gledališča Glej.

Gledališki oder je eno izmed zadnjih zatočišč, kjer se lahko vrtoglavi ritem našega vsakdanjika vsaj za trenutek umiri. Ponuja nam neprecenljivo priložnost, da spregovorimo o sicer zamolčanih temah. Tokrat bomo prisluhnili preslišani generaciji starostnikov.

2017: sz3

(slavoj zizek trio)

sz3 je naziv projekta/skupine/iniciative, ki ga v okviru Glejevega rezidentskega programa letos vodita Ivan Mijačević in Aleš Zorec.

Letošnji rezidenčni koncept se od preteklih nekaj bistveno razlikuje v samem odnosu do pozicije rezidenta: če so Nina Rajić Kranjac, Urška Brodar in Eva Nina Lampič svoje letne rezidence prvenstveno izkoristile za razvoj lastnih poetik, razvoj predstav in znotraj teh okvirjev preizkušanje in eksperiment, sta se sz3 odločila za bolj kuratorsko ali morda iniciatorsko pozicijo. »Rezidenca je za sz3 Skupnostni priročnik«, pravita, in da se ne bosta osredotočala nase ali na razvoj predstave, temveč se bosta raje postavila »v pozicijo soorganizatorja situacije v Gleju.« To bosta počela tako, da bosta k (so)delovanju v Glej vabila druge ustvarjalce, skupine, producente, »da delujejo in se družijo v smislu neke skupnosti ter da drug na drugem puščajo sledove različnih procesov.«

Pričakujeta, da bosta s tem ustvarila »nekaj«, nekaj v smislu dobre prakse, priročnika, postopkovnika, modela. sz3 se bo ukvarjal s pojmi naloge, iniciacije (poleg samega sebe je iniciiral tudi že inability crew, mednarodni kolektiv, ki deluje po sorodnih principih), skupine in skupnosti. »Kako lahko ta skupnost soobstaja dlje, ali se celo širi? Morda je to oblika postprodukcije, ki je sploh še ne poznamo.«

Konkretneje se bo sz3 loteval omenjenih tematik skozi raziskovanje različnih medijev, s katerimi se Mijačević in Zorec že ukvarjata: video produkcije (teaserjev in trailerjev), gledališke glasbe in glasbenosti gledališča ter giba/telesa v uprizoritvenih umetnostih; ter medijev, ki so jima morda manj blizu, zato pa zanje k sodelovanju vabita strokovnjake in entuziaste: režiserje, scenografije, performativnosti publik, računalniški vmesniki. Udeležbo so potrdili: Kaja Lorenci in njeni soustvarjalci, Katja Legin in njeni soustvarjalci, Žigan Kranjčan, Vlado Vlaškalič, Jožica Avbelj, Katie Duck, Susan Rethorst, Mira Mijačević, Ma’ayan Danoch, Marja Christians, Rok Vevar, Miha Horvat son:DA, Miha Bezeljak, Liza Marija Grašič in drugi.

Umetniki, producenti in teoretiki, ki jih vabita k sodelovanju, bodo v tej novonastali skupnosti bodisi razvijali procese, na katerih že delajo, bodisi preizkušali nove principe. Svoje pozicije ne razumeta vodstveno, pač pa bolj kot omogočanje delovanja in sovplivanje, sooplajanje.

Rezidenta bosta vse leto svoje delo odpirala javnostim (skozi video, besedila, nastope, delavnice, pogovore).  Konec leta pa bo proces kulminiral v nečem, čemur za zdaj pravita »Druga etida za slavoj zizek trio.«

Za kaj bo šlo? Kaj sta počela v prvi etidi, uprizorjeni za platforma.hr v Zagrebu?

»Joj, morala bi si pogledat.«

»To, to kar delava zdaj tu.«

»Ja, to kar delava zdaj tu.«

»Le da nisva govorila. Imela sva prepoved govorjenja.«

Aha.

»Jaz pa recimo, nisem imel stola.«

2016: Eva Nina Lampič & Urška Brodar

2015: Nina Rajić Kranjac

Nina Rajić Kranjac si je na začetku svoje rezidence kot osrednji cilj raziskovanja postavila odnos zgodbe skozi zvok – glasbo. V tej smeri je v sodelovanju z na avdiciji izbranimi pevkami in pevci javno predstavila delo v nastajanju z naslovom Ljuba pesem. Njen pogled na režijo kot zamisel, ki neko delo postavi v točno določene okoliščine, atmosfere, prostor, čas, kontekst, ki vodi do končnega sporočila in spremembe dojemanja, jo je tekom leta preusmeril v poglobljeno ukvarjanje s tekstom pesnika, hagiografa in teoretika sufizma Farida un Dina Attarja, ki sta ga l. 1979 v dramo ubesedila Jean-Claude Carrière in Peter Brook. Novembra 2015 je v Gleju zaživelo Zborovanje ptic, predstava o Smrdokavri, sufističnem učitelju, in potovanju ptic v treh delih. Predstava še vedno sledi rezidentkinem videnju gledališča kot prostora, kjer se gledalci ves čas igrajo z domišljijo in doživljajo svet, ki ga izven gledališča ne bi mogli

2014: Jaša Koceli

V l. 2014 je rezident režiser Jaša Koceli (1984), ki je v Gleju l. 2013 uprizoril tudi svoj gledališki prvenec z naslovom Ni obale ni. V svoje rezidentskem letu Koceli predstavlja gledališki projekt Nemo mesto.

Projekt združuje mlade profesionalne ustvarjalce s področja pesništva, gledališke igre, kostumografije, scenografije, filma in glasbe. Kot edini pogoj za sodelovanje v ekipi je poleg kakovosti in vsebinske ustreznosti Koceli postavil starostno mejo na 30 let. Projekt Nemo mesto je zasnovan kot generacijsko mednarodno in multimedijsko sodelovanje mladih ustvarjalcev.

V času svoje rezidence se Jaša Koceli osredotoča na pretapljanje poezije v gledališče - besedila projekta bodo tako pisali štirje mladi slovenski pesniki in pesnice (Ana Svetel, Aja Zamolo, Mitja Drab in Gašper Torkar) v sodelovanju z njihovimi vrstniki iz štirih evropskih mest (Barcelone, Berlina, Lilla in Londona). Projekt Nemo mesto je sestavljen iz štirih sklopov, predstave Jaz Jaz Jaz Jaz, site specific dogodka Na most, predstave Za nas in fotografske razstave Nemo mesto, ki bo rezultat celoletnega spremljanja procesa rezidence skozi fotografski objektiv Mankice Kranjec.

2013: G-FART

Prvi Glejev rezident je bila skupina G-FART, sestavljena iz študentov seminarja za gledališko režijo Sebastjana Horvata.

Heterogena skupina je svoje rezidentsko leto začela s serijo treh ludističnih kabarejev pod naslovom Kabare Kurac, podnaslovljenih Superheroji, Demoni in Ropotarnica, v katerih so se ukvarjali s tematiko posameznika in njegovega mesta v družbi, z današnjo vlogo in funkcijo gledališča ter predvsem z odnosom ustvarjalcev do občinstva in vice versa. Drugi del rezidence so nadaljevali s štirimi predstavami, in sicer Prometej: apologija za razklano osebnost in zbor lačnih ljudi, Četrtek, Po spletu okoliščin ter Kaj dobim, če svetu dodam modrino?.

G-FART so (bili): Zala Sajko, Nina Zupančič, Sandi Jesenik, Simon Belak, Eva Kokalj, Vid Klemenc, Nina Šorak, Aleš Zorec.

Povezave

SiGledal: Glej, poziv za rezidente 2021-2023

Neodvisni: Skupinski trud za prihodnost gledališča in plesa. Intervju z Davisom Freemanom