Improvizacijsko gledališče in delo-na-skupnosti s sz3 ter Katie Duck

»Sem vsiljivka v to rezidenčno skupnost. Moja največja vrednost / prednost je v tem, da bom odšla.«

- povzeto po Katie Duck v pogovoru s sz3, Amsterdam, marec 2017

Galerija slik

13350348_1016293658425096_1053207505494227391_o.jpg
DIE_9745sw.jpg

Po zaključenem poletnem sklopu raziskave možnosti izdelave skupnostnega priročnika za priprtimi vrati in po delu na zvočni podobi Županove Micke, ki je dala Naivno glasbo za A. T. Linharta, sz3 sedaj kadrira kader še pri odprtih vratih glejevske rezidence.

O Katie Duck

Delo Katie Duck na mednarodno okolje improvizacijskega gledališča vpliva mnogoplastno in večstrano. Katie je ustanoviteljica dveh priznanih uprizoritvenih ansamblov (Gruppo v letu 1979 in Megpie v 90-ih), bila je predstojnica Oddelka za koreografijo na Darlington College of Arts v poznih 80-ih in je nato od 1991 do svoje upokojitve lani poučevala movement research, improvizacijo, kompozicijo in plesno tehniko na Amsterdam Hogeschool voor de Kunsten.

Katiejino polje raziskovanja seže na področja gledališča, glasbe, plesa, besedila, performansa, družbenih, kulturnih in nevroloških študij ter fizikalnih, ekonomskih in političnih znanosti.

Katiejina praksa je plod spoznanja, da umetnost in gledališče obstajata edino živa, v neurejenem stanju in z namenom spomniti občinstvo, da - prav zares - ima telo.

"Improvizacija v predstavah Katie Duck ni antiteza koreografiji ali kompoziciji; je kako ju ustvarja, počevši obe v studiu in v novosti improvizirane predstave v dejanskem času. Predstava je o izkušnji prisostvovanja predstavi, prisostvuješ dogodku in tako stvaritvi v bistvu." Vincent Cacalano

Delavnica improvizacijskega gledališča s Katie Duck

Katie Duck bo sodelujoče na delavnici vodila v fizičnih nalogah, ki osvetljujejo predvsem dvoje:

  1. učinek očesa in ušesa pri izbiri gibanja
  2. razvojno-nevrološke študije o "kako smo se naučili hoditi".

Tematiko improvizacije bo razvila z uvedbo izmišljenega odrskega horizonta in ga razglasila za platformo izbire pavze, pretoka ali izhoda. Pavza, pretok in izhod so omejitve, ki zagotovijo okvir za pojav koreografije. Poudarijo pomen nesporazuma, naključja, živega časa, interaktivnosti, grdosti, čustev, intuicije in navdiha, osnovnega materiala v ustvarjalnem procesu, surovin, ki vstopajo v delo ob dejstvu, da imajo vsi v skupini izbiro.

Časovno omejene seje improvizacije bodo ponudile prostorski premik, spust in dvig, ki posameznika postavijo v položaj v katerem mora biti v celoti buden, saj v nasprotnem opazno izgubi nit ustvarjalno kompozicijske dejavnosti v igri. Izbira bo kompozicijska stvarnost in sredstvo pri odločanju za sodelovanje v performativu ali za opazovanje - kot gledalec - še vedno sodelujoč v procesu. Cilj je, prepoznati, da v ustvarjalnem kompozicijskem procesu čas teče z različno zaznanimi hitrostmi in da se prostor premika v več dimenzijah hkrati.

Budna polnost oskrbi  posameznika s podatkom o lastni prezenci ter prebuja kompozicijski čut.

Vabljeni profesionalci in študentje vseh stopenj, z znanji iz katerekoli zvrsti uprizoritvene ali uprizarjajoče umetnosti, in  izrazitim zanimanjem za ali sanjarijo o improvizacijskem gledališču, kot ga opredeljuje zgornji opis.

Jedro kadriranja kadra

Katie Duck, sz3 rezidenčni kader ter začasni podizvajalci rezidenčenga programa bodo s pomočjo pridobljenih oziroma bolje, prepoznanih in utrjevanih uprizoritveno-kompozicijskih tehnologij iz laboratorija Katie Duck raziskovali pred, med in po ping-pong problematike dela na skupnosti. Cilja raziskave sta:

  1. z vadbo kadriranja pinga in ponga na obeh straneh mrežice izkustva prisostvovanju improvizirani predstavi, pod budnim očesom in ušesom kadra ustvariti živ pol-produkt raznorodnih prostorov in časov s poglobljenim razumevanjem udarca z loparjem, geste procesa gledališkega namiznega tenisa,
  2. in delovanje pol-produkta preizkusiti v raziskavi Vse narobe z Jožico Avbelj, ki sledi raziskavi s Katie Duck.  

Cage

Katie Duck bo z Jožico Avbelj izvedla solo, Cage, predstavo, ki s podobami agorafobije raziskuje, kako naša telesa bivajo v ujetništvu nezmožnosti sproščanja čustev.